Skoraj vsak lastnik pozna ta prizor. Sedete na kavč in pes vam začne lizati roke. Nekateri se ob tem stopijo, drugi se sprašujejo, ali je s psom vse v redu. Odgovor je bolj zanimiv, kot se zdi, in ni vedno tisti, ki ga pričakujemo.
Pomembno opozorilo: to besedilo je strokovno-informativne narave in ne nadomešča veterinarske obravnave. Vsak pes je individualen. Ob najmanjšem dvomu ali ob znakih bolezni vedno pokličite veterinarja.
Lizanje ni eno samo vedenje z enim samim pomenom. Je jezik z več pomeni, in kaj nam pes pravzaprav pove, je odvisno od okoliščin, njegove govorice telesa in tudi njegovega zdravja.
Kje se lizanje sploh začne
Vse se začne že v prvih urah življenja. Mati novorojene mladičke liže, da spodbudi dihanje, izločanje in prekrvavitev. Mladiček torej prvi dotik v življenju doživi prav kot lizanje, in to je dotik, ki pomeni preživetje in varnost.
Ko mladički odrastejo, mater ližejo po gobčku. To vedenje so podedovali po volkovih, kjer mladiči tako prosijo za hrano. Prav iz tega izvira tisto lizanje obraza in ust, ki ga psi kasneje usmerjajo v ljudi. Ni naključje, da mnogi psi najraje ližejo prav obraz.
Kaj pes z lizanjem lahko pove
Naklonjenost in povezanost. To je razlaga, ki je ljudem najbolj pri srcu, in delno drži. Nagasawa in sodelavci so leta 2015 v reviji Science pokazali, da se ob nežnem stiku in pogledih med psom in človekom pri obeh dvigne raven oksitocina, hormona povezanosti. Vez torej ni samo v naši domišljiji.
Tu pa moram biti poštena: ta raziskava je merila pogled in stik, ne lizanja. Da bi prav lizanje sprožalo oksitocin, ni dokazano. Zato je pravilneje reči, da je lizanje del prijetnega socialnega stika, iz katerega povezanost raste, ne pa da je lizanje samo po sebi izraz ljubezni.
Pomirjanje in prošnja za mir. To je pomen, ki ga ljudje najpogosteje spregledamo. Kratko lizanje smrčka ali ustnic je eden od pomirjevalnih znakov, s katerimi pes umirja napetost, svojo ali našo. Mariti in sodelavci so leta 2017 pokazali, da se taki znaki med psi res pojavljajo pogosteje ob negotovosti in da zmanjšujejo verjetnost spora. Če vas pes liže, ko ga objamete ali ko se sklonite nadenj, vam morda ne izraža ljubezni, ampak vas vljudno prosi, naj popustite.
Okus in navada. Človeška koža je slana in dišeča, kar je psu preprosto zanimivo. Poleg tega je lizanje pogosto naučeno: pes poliže roko, mi se nasmehnemo in ga pobožamo, in vedenje se okrepi. To je logično in verjetno, čeprav za ti dve razlagi ni posebnih raziskav.
Ali je pomembno, kje me pes liže
Tu moram biti odkrita, ker se o tem po spletu piše veliko, kar ni podprto z ničimer.
Obraz in usta imajo najtrdnejšo razlago. To vedenje izvira iz mladičkove prošnje materi in iz pozdravnega, pomirjevalnega vedenja. Kadar vas pes ob prihodu domov skuša lizati po obrazu, je to najbližje pozdravu, kar ga pasji jezik pozna.
Roke so najverjetneje okus in navada. Roke dišijo po vsem, česar smo se dotaknili, so slane in so tisto, s čimer psa božamo.
Stopala in prsti so pri ljudeh predvsem stvar vonja, saj so stopala vonjalno najmočnejši del telesa. Nekaj povsem drugega pa je, kadar pes obsesivno liže svoje tačke; to je pogosto znak alergije, vnetja kože ali bolečine in sodi k veterinarju.
Ušesa so med psi znak nege in socialne povezanosti; psi si med seboj ližejo ušesa in obraz kot obliko medsebojnega negovanja.
Rane so poglavje zase. Pes rano liže nagonsko, a čeprav slina vsebuje nekaj protibakterijskih snovi, lizanje v rano vnaša bakterije in upočasnjuje celjenje. Prav zato veterinarji uporabljajo ovratnice.
Naj bo torej jasno: razlage v slogu "roke pomenijo to, ušesa pa ono" so večinoma ljudsko izročilo. Znanstveno dobro podprta sta le lizanje obraza kot pozdrav in pomirjanje ter lizanje samega sebe kot možno bolezensko znamenje.
Kdaj lizanje postane opozorilo
To je najpomembnejši del tega članka in ga marsikdo ne pozna.
Če pes nenadoma začne pretirano lizati tla, stene, pohištvo ali predmete, to pogosto ni vedenjska motnja, ampak znak bolezni prebavil. Bécuwe-Bonnet in sodelavci so leta 2012 v raziskavi devetnajstih psov s pretiranim lizanjem površin izvedli popolno preiskavo, vključno z ultrazvokom in endoskopijo. Pri štirinajstih od devetnajstih psov, torej pri skoraj treh četrtinah, so odkrili bolezen prebavil. Ko so bolezen zdravili, je lizanje pri večini izginilo ali se močno zmanjšalo.
Zato velja preprosto pravilo: če vaš pes nenadoma začne pretirano lizati površine ali svoje telo, to ni muha. To je znak, ki sodi na pregled k veterinarju. Za tem se pogosto skriva slabost, refluks, bolečina ali kožna bolezen.
Ali je pasja slina za človeka nevarna
To vprašanje ljudje redko postavijo, čeprav bi ga morali. Odgovor je: običajno ne, v določenih okoliščinah pa da.
V slini večine zdravih psov živi bakterija Capnocytophaga canimorsus. Na človeka se lahko prenese ne le z ugrizom, ampak tudi z lizanjem odprte rane ali sluznice. Pri redkih posameznikih lahko povzroči hudo okužbo krvi. Nevarnost je največja pri ljudeh brez vranice, pri tistih z oslabljenim imunskim sistemom in pri bolnikih z boleznimi jeter. Okužba je redka, van Dam in Jansz sta na Nizozemskem izmerila približno 0,67 primera na milijon prebivalcev na leto, a poteka lahko zelo hudo.
Praktično to pomeni: psu ne dovolimo lizati odprtih ran in poškodovane kože, obraza zelo majhnih otrok ter ljudi z oslabljenim imunskim sistemom. Če pes poliže rano, jo umijemo, in ob rdečini ali vročini poiščemo zdravnika. To ni razlog za strah, ampak za preprosto pamet.
Kaj torej storiti
Če vas pes zmerno liže in je pri tem sproščen, je to del njegovega jezika in ni treba ničesar spreminjati. Če vas liže vsakič, ko se sklonite nadenj ali ga objamete, se vprašajte, ali vas morda prosi za več prostora. Če pa se lizanje nenadoma stopnjuje ali se usmeri v tla, predmete ali njegovo lastno telo, ne odlašajte s pregledom.
Pes govori ves čas. Lizanje je ena njegovih besed, mi pa se moramo naučiti, kdaj pomeni pozdrav, kdaj vljudnost in kdaj klic na pomoč.
Literatura in viri
Bécuwe-Bonnet V, Bélanger M-C, Frank D, Parent J, Hélie P (2012). Gastrointestinal disorders in dogs with excessive licking of surfaces. Journal of Veterinary Behavior 7(4):194–204.
Nagasawa M, Mitsui S, En S in sodelavci (2015). Oxytocin-gaze positive loop and the coevolution of human–dog bonds. Science 348(6232):333–336.
Mariti C, Falaschi C, Zilocchi M in sodelavci (2017). Analysis of the intraspecific visual communication in the domestic dog: a pilot study on the case of calming signals. Journal of Veterinary Behavior 18:49–55.
Firnkes A, Bartels A, Bidoli E, Erhard M (2017). Appeasement signals used by dogs during dog–human communication. Journal of Veterinary Behavior 19:35–44.
Rugaas T (2006). On Talking Terms with Dogs: Calming Signals, 2. izdaja. Dogwise Publishing.
van Dam AP, Jansz A (2010). Capnocytophaga canimorsus infections in the Netherlands: a nationwide survey. Clinical Microbiology and Infection 17(2):312–315.
Opomba: razlage o pomenu posameznih delov telesa so večinoma izkustvene, ne raziskovalno potrjene; to je v besedilu posebej označeno.
Zapisano temelji na sodobnih strokovnih spoznanjih in na izkušnjah naše psarne. Ni nadomestilo za posvet z veterinarjem ali kinologom.
