Pes ne najde miru. Skače, laja, tekmuje sam s sabo, in ko mislite, da se je končno umiril, že spet nekaj počne. Lastniki takim psom pogosto rečejo, da so hiperaktivni. A ali je to res, ali gre za nekaj drugega?
Vprašanje je pomembnejše, kot se zdi. Kajti če psa napačno razumemo, mu tudi napačno pomagamo.
Kaj sploh pomeni hiperaktivnost
Znanost je pri psih previdna. Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo, znana kot ADHD, je uradno človeška diagnoza. Zato raziskovalci pri psih raje govorijo o vedenju, podobnem ADHD.
Tako vedenje opisujejo tri značilnosti. Prva je pretirana razdraženost, ko se pes ne zna sprostiti, tudi če je bil telesno utrujen. Druga je impulzivnost, torej nenadno, nepremišljeno reagiranje. Tretja je nepozornost, ko se pes preprosto ne more zbrati in skače z ene stvari na drugo.
Živahen pes ni isto kot pes z motnjo
To je najpomembnejša razlika, ki jo je vredno razumeti. Nekatere pasme so preprosto polne energije, in to je čisto normalno. Živahen pes še ni pes z motnjo.
O motnji govorimo šele takrat, kadar vedenje psa dejansko ovira. Kadar se ne more učiti, ne more sodelovati z lastnikom in ne more mirno živeti. Strokovnjaki temu rečejo funkcionalna okvara. Če pes kljub svoji živahnosti normalno živi, se uči in sodeluje, potem ne gre za motnjo.
Kaj je pogosto v resnici zadaj
In tu pride tisto, kar mnoge preseneti. Zelo pogosto pes, ki je videti hiperaktiven, sploh ni. Je le preutrujen, premalo spočit ali pod stresom.
Mladiček potrebuje ogromno spanja, tudi do dvajset ur na dan. Ko tega ne dobi, postane razdražen in nemiren, podobno kot majhen otrok, ki bi nujno potreboval spanec. Lastnik pa takrat pogosto pomisli, da ima pes preveč energije, in ga še bolj utrudi. To je začaran krog.
Prav tako je pri kroničnem stresu. Napet pes je nemiren, hiperaktiven in destruktiven. A rešitev ni več gibanja, ampak več miru.
Zakaj so psi zanimivi za znanost
Raziskave, med drugim tiste z Univerze v Helsinkih, kažejo nekaj zanimivega. Isti deli možganov in iste živčne poti uravnavajo aktivnost, impulzivnost in zbranost tako pri ljudeh kot pri psih. Prav zato so psi za raziskovanje ADHD tako dragoceni.
Pokazalo se je tudi, da je tako vedenje pri psih pogosto povezano z drugimi težavami, na primer s ponavljajočimi se, obsesivnimi vzorci. To je zelo podobno kot pri ljudeh.
Kaj torej narediti
Najprej preverimo osnove. Ali pes dovolj spi. Ali ima miren kotiček, kjer ga nihče ne moti. Ali je njegov dan predvidljiv. Ali ima dovolj miselnih izzivov, ne le telesnega gibanja.
Nato opazujemo. Kdaj se vedenje pojavi. Kaj mu sledi. Kaj psa sproži. Pogosto se pokaže vzorec, ki ga prej nismo videli.
In če vedenje res ovira psa pri normalnem življenju, se posvetujemo z veterinarjem ali strokovnjakom za vedenje. Ne z namenom, da bi psu prilepili nalepko, ampak da bi mu res pomagali.
Pri naših pasmah
Tudi pri majhnih pasmah, kot so čokoladni terier (čokoladni yorkie), črni terier (črni yorkie) in Biewer terierji, se to dogaja. Terierji so po naravi živahni in bistri, kar je njihova lepota, ne napaka. A prav zato potrebujejo dovolj počitka in miselnega dela, sicer se njihova energija sprevrže v nemir.
Zato pri naših mladičkih od prvega dne skrbimo za mir in predvidljiv ritem. Pes, ki odrašča v miru, zna biti miren tudi kasneje.
Literatura in viri
Overall KL (2013). Manual of Clinical Behavioral Medicine for Dogs and Cats. Elsevier Mosby.
Merck/MSD Veterinary Manual: Behavioral Problems of Dogs.
Adams GJ, Johnson KG (1993). Sleep-wake cycles and other night-time behaviours of the domestic dog. Applied Animal Behaviour Science 36(2–3):233–248.
