Kako pes v resnici govori z nami

Pes govori ves čas. Le da ne z besedami, ampak s telesom. In prav zato ga ljudje tako pogosto ne slišimo. Ko pes končno zareži ali ugrizne, rečemo, da je to prišlo iz nič. V resnici je pes prej povedal že desetkrat, samo mi nismo znali brati.

Zakaj je to pomembno

Pes, ki ga razumemo, se ne rabi izražati na glas. Kadar pa njegove tihe znake spregledujemo, mu ne pustimo druge izbire, kot da poveča glasnost. Najprej se umakne. Nato se otrdi. Nato zareži. In šele na koncu ugrizne.

Skoraj vsak ugriz ima za sabo zgodovino spregledanih opozoril.

Tihi znaki, ki jih spregledamo

Obstaja cela vrsta drobnih znakov, s katerimi pes pove, da mu je nelagodno. Poimenujemo jih pomirjevalni signali, ker jih pes uporablja, da bi umiril sebe ali nas.

Pes se obliže po smrčku, čeprav ni jedel. Zeha, čeprav ni utrujen. Obrne glavo stran. Pogleda vstran, tako da se pokaže belina očesa. Se počasi umakne. Se strese, kot bi bil moker. Vsi ti znaki pomenijo isto sporočilo. Nekaj mi ni prijetno, prosim, umiri se.

Ljudje te znake pogosto spregledamo, ker so tihi in nevsiljivi. Ali pa jih napačno razumemo, češ, saj se je le stresel.

Beremo celoto, ne posameznega dela

Nikoli ne beremo samo repa, samo ušes ali samo obraza. Pes govori s celim telesom.

Sproščen pes je mehak. Telo je zrahljano, usta rahlo priprta, oči mirne, gibi tekoči. Napet pes je tog. Telo je otrdelo, pogled fiksiran, mišice napete, tudi če maha z repom.

Prav zato je nevarno misliti, da mahanje z repom vedno pomeni veselje. Rep pove, da je pes vznemirjen, ne pa kakšno je to vznemirjenje.

Zakaj kaznovanje ne deluje

Ko pes zareži, marsikdo pomisli, da ga je treba za to kaznovati. To je razumljivo, a je ena najbolj škodljivih napak.

Renčanje ni napad. Renčanje je opozorilo. Je pasji način, da reče, prosim, ustavi se, sicer bom moral naprej. Če psa za renčanje kaznujemo, ga naučimo, da naj ne opozarja več. In takrat res dobimo psa, ki ugrizne brez opozorila.

Zato renčanja nikoli ne kaznujemo. Namesto tega poslušamo, kaj nam pes pravzaprav govori, in odstranimo vzrok njegovega nelagodja.

Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju

Opazujmo psa, kadar se mu kdo približa, kadar ga božamo, kadar pride obisk. Poglejmo, ali je mehak ali tog. Ali se umakne ali pride bliže.

Naučimo tudi otroke, da psa ne objemajo okoli vratu in da ga pustijo pri miru, kadar je v svojem kotičku. Psu je objem pogosto neprijeten, čeprav ga prenese.

In predvsem, pustimo psu izbiro. Pes, ki sme reči ne, se počuti varno. In varen pes redko potrebuje ostrejše besede.

Zakaj to omenjamo kot vzreditelji

Ker se vse to začne pri nas. Mladiček, ki od prvih dni doživlja, da so njegove meje spoštovane, odraste v psa, ki ljudem zaupa. Ne rabi renčati, ker ve, da ga bomo poslušali že prej.

Prav zato pri naših mladičkih nikoli ne silimo. Če mladiček ne želi, se umaknemo in poskusimo kdaj drugič. To ni popuščanje. To je gradnja zaupanja.

Povezani članki

Dogma o mahajočem repku: zakaj mahanje ne pomeni vedno veselja Ko pes postane najstnik: zakaj naenkrat ne uboga več Ali je moj pes res hiperaktiven?