Little Shining Angels je majhna, družinska vzreja, posvečena črnim in čokoladnim terierjem (črni in čokoladni yorkie) ter Biewer terierjem. Vsak mladiček odrašča v naši dnevni sobi, ne v kletki — obdan z ljudmi, zvoki in ljubeznijo vsakdana.
Naši plemenski psi so zdravstveno pregledani, mladički pa gredo domov cepljeni, socializirani in z vsemi navodili za nadaljnjo nego njihove svilene dlake.
Pri nas so psi v prvi vrsti zdravi. Vse ostalo, tudi lepota, pride šele za tem. Prav zato smo pri vzreji premišljeni in potrpežljivi, saj verjamemo, da je zdravje temelj srečnega pasjega življenja.
Da ohranjamo raznolik in zdrav genski bazen, svoje plemenjake skrbno iščemo v tujini, v različnih državah. S tem se izogibamo prevelikemu prepletanju sorodstva in skrbimo, da naši mladički prihajajo iz res različnih, med seboj nepovezanih linij. To je za zdravje pasme izjemno pomembno.
Hkrati pazimo na čistost barvnih linij. Čokoladna linija ostaja čokoladna, črna ostaja črna. Tako ohranjamo značilnosti vsake barve in vzrejamo premišljeno, ne naključno. Biewer terier ima svojo zgodovino in svoj standard; Ameriški kinološki klub (AKC) ga je leta 2021 polno priznal, Mednarodna kinološka zveza (FCI) pa ga zaenkrat še ne priznava.
Pri vzreji čokoladnih terierjev in črnih terierjev nam je najpomembnejša širina genskega bazena. Plemenjake iščemo po vsem svetu, ne le v domačem okolju, saj le tako ohranjamo raznolikost in se izogibamo prepletanju sorodstva. Prvo merilo pri izbiri je vedno zdravje, drugo značaj, in šele nato barva in videz. Barvne linije ohranjamo čiste, a nikoli na račun zdravja.
V Sloveniji smo edina psarna, ki pod okriljem Kinološke zveze Slovenije vzreja črne terierje in čokoladne terierje (črni in čokoladni yorkie), ena izmed redkih psarn, ki vzreja Biewer terierje, in ena izmed redkih v Evropi, ki te barve vzreja selektivno in načrtno.
Petrischa Robnik
Vzrediteljica · Little Shining Angels
Ne prihajam iz družine, kjer bi se psi vzrejali. Nihče me ni tega naučil in ničesar nisem podedovala. Vse, kar znam, sem se naučila zato, ker sem hotela vedeti.
Po izobrazbi sem diplomirana medicinska sestra in magistrica zdravstveno-socialnega managementa. Trenutno sem doktorska študentka na Fakulteti za organizacijske vede. Opravila sem tudi pedagoško-andragoško izobraževanje, poleg tega pa se že vrsto let neformalno izobražujem na področjih osebne rasti, duhovnosti, psihologije človeka in psihologije psa.
Svoje poslanstvo v zdravstveni negi imam za zaključeno. Ostalo pa je tisto, kar me je vodilo že takrat: po duši sem raziskovalka. Imam tudi svojo šifro raziskovalke v slovenski bibliografiji. Privlačijo me nove poti, drugačni pristopi in predvsem mehkejši pristopi. Zanima me, kako v resnici deluje živo bitje, človek in žival.
Psi in druge živali me spremljajo, odkar imam svojo družino. Za vzrejo pa sem se odločila pred slabimi šestimi leti, ko je v moje življenje stopila čokoladna terierka Sindy. Ni bila načrt. Bila je začetek.
Zelo rada imam otroke in menim, da moj značaj najbolj pride do izraza prav takrat, ko so v našem domu mladički. Tista posebna, razigrana energija napolni hišo in mene z njo. Ko mladičkov ni, ostane v meni praznina in komaj čakam naslednje leglo.
Rada jih opazujem. Rada vlagam vase in vanje. Rada jih negujem, rada jih vozim na razstave in najraje od vsega jih preprosto crkljam. To napolni moje srce.
Vstop v svet kinologije ni bil enostaven. Prav nasprotno.
Naletela sem na ovire, kjer sem pričakovala odprta vrata. Na svoja vprašanja pogosto nisem dobila odgovora, pomoči pa mi ni ponudil nihče. Priznam, da me je to na začetku prizadelo, ker sem verjela, da nas povezuje ista ljubezen do psov.
Zato sem si pot poiskala drugje. Vprašanja sem naslovila na tuje vzreditelje, ki so bili pripravljeni deliti znanje, in se zakopala v literaturo. Ogromno literature. Vse, kar sem prebrala in izvedela, sem prenesla v svojo psarno, v svoj vsakdan, in preverjala, kaj v resnici deluje.
Učila sem se iz dobrih trenutkov in prav toliko iz težkih. Vsak izziv znotraj lastne vzreje me je nekaj naučil, tudi tisti, ki bi si ga ne želela.
Danes na to gledam brez zamere. Prav zato, ker mi ni bilo lahko, na svoja vrata gledam drugače: kdor pride k meni z vprašanjem, dobi odgovor.
Stremim k nenehni odličnosti in do sebe sem zdravo samokritična.
Vsaka kritika, pozitivna ali negativna, je zame alarm. Ne razlog za obrambo, ampak povod, da stvar preverim. Je res? Če je res, popravim. Če ni, vem, da sem na pravi poti. Prav iz težjih kritik sem se naučila največ in prav one so me naredile boljšo vzrediteljico.
Verjamem, da vzreditelj, ki nikoli ne podvomi vase, ne napreduje.
Moj sedanji fokus je sistematičen in poglobljen študij psov. Ne hitro, ampak temeljito.
Zanima me, kako nastane stabilen pes. Kdaj se to začne načrtovati, kaj se zgodi v prvih tednih in kaj lahko naredim, da mladiček od mene odide resnično pripravljen na novo življenje. Poglobljeno se izobražujem tudi na področju genetike psov, ker verjamem, da odgovorna vzreja brez razumevanja dedovanja ni mogoča.
Raziskujem tudi svoj lastni odnos do psov. Kako ga izboljšati, kje delam napake, kaj lahko naredim bolje. To ni delo, ki bi se kdaj končalo.
Verjamem v pozitivno motivacijo. V nagrado, ne v kazen. V mehak pristop, ki pa ni popustljiv.
Moji psi niso razvajeni v smislu, da bi bili nevzgojeni. Dobijo vso ljubezen, ki jo potrebujejo, varen objem takrat, ko je potreben, in jasno korekcijo, kadar je ta na mestu. To dvoje se ne izključuje. Pravzaprav je eno brez drugega nepopolno.
Za te male kepice bi naredila vse. In prav to je tisto, kar želim, da nosi ime naše psarne: ne le črne terierje, čokoladne terierje in Biewer terierje, ampak način, kako z njimi živimo.
