Genetika Biewer terierja: kaj Biewerja naredi Biewerja

Vprašanje, ki ga slišim najpogosteje, se glasi: ali ni Biewer terier pravzaprav samo tribarvni terier? Odgovor je ne, in razlog ni v barvi, ampak v genih. Ta zapis pojasnjuje, kaj Biewerja dela Biewerja, kako nastane tisti značilni vzorec in zakaj ga ni mogoče načrtovati.

Gen, ki odloča: MITF na lokusu S

V središču zgodbe je gen MITF, ki leži na lokusu S. Ta gen deluje kot glavno stikalo: uravnava potovanje in preživetje melanocitov, torej celic, ki proizvajajo pigment, med razvojem mladička v maternici.

Pri psih poznamo predvsem dve obliki tega gena. Oblika S pomeni polno obarvanost, torej psa brez belih površin. Oblika s^p, imenovana piebald ali belo lisanje, povzroči naključne bele površine, ki lahko pokrivajo od približno petine do štirih petin telesa.

Ker je piebald recesiven, pes potrebuje dve kopiji, da se izrazi:

S/S — popolnoma obarvan pes, na primer klasični terier.
S/s^p — prenašalec; pes je obarvan, morda ima le drobno belo liso na prsih ali šapah.
s^p/s^p — tribarvni vzorec, torej Biewer terier.

Zakaj so beli prav trebuh, noge in konica repa

To je najlepši del zgodbe in hkrati najbolj praktičen.

Melanociti med razvojem zarodka potujejo od hrbtenice navzven proti obrobju telesa. Kjer prispejo pravočasno, koža in dlaka dobita pigment. Kjer ne prispejo, ostane belo.

Zato beline ne najdemo naključno kjerkoli, ampak najpogosteje prav na mestih, ki so od hrbtenice najbolj oddaljena: na trebuhu, na nogah, na prsih, okoli vratu in na konici repa. Barva se najzanesljiveje ohrani tam, kjer se je potovanje začelo, torej na glavi in delih hrbta.

Prav to je značilna razporeditev Biewer terierja in zato standard zahteva belo prav na teh mestih.

Zakaj simetrije ni mogoče načrtovati

To je spoznanje, ki marsikoga razočara, a ga je pošteno povedati.

Razporeditev belih površin je izjemno naključna. Geni določajo količino beline, torej ali bo pes bolj bel ali bolj obarvan, ne morejo pa določiti natančnega zemljevida, kje bo katera lisa pristala. Prav zato popolne simetrije, ki jo sodniki na razstavah cenijo, ni mogoče vnaprej načrtovati.

Iz istega razloga genetski test za piebald vzrediteljem Biewerjev ne pomaga. Test pove le, ali pes nosi eno ali dve kopiji. Ker so čistokrvni Biewerji homozigoti, torej s^p/s^p, nam rezultat ne pove ničesar novega. Ne obstaja test, ki bi napovedal odstotek beline ali njeno razporeditev.

Kar pri načrtovanju legla dejansko pomaga, je poznavanje linij. Gledati samo mater in očeta pogosto ni dovolj; skriti geni starih in prastarih staršev imajo pri količini beline veliko vlogo. Ena močna linija v ozadju lahko spremeni videz celotnega legla.

Kromosom 20: kar Biewerja loči od pegastega terierja

Zdaj pridemo do jedra vprašanja, ali je Biewer samostojna pasma.

Genetska analiza, ki jo je opravil laboratorij Mars Veterinary, je pokazala, da si Biewer terierji večino haplotipov delijo z terierji. To je pričakovano, saj je terier izhodiščna pasma.

Izjema pa je kromosom 20. Tam so odkrili haplotip, ki je bil prisoten pri več kot tretjini testiranih Biewerjev, pri standardnih terierjih pa ga sploh ni bilo. Najbližja pasma na tem mestu je havanezar, blizu pa so tudi druge pasme iz družine bišonov.

To je pomembno, ker pomeni, da tribarvnost Biewerja ni ista mutacija kot pri redkih pegastih terierjih, ki se občasno skotijo v čistokrvnih leglih. Genetski zapis Biewerja na tem mestu kaže ujemanje z bišoni.

Kje se je razhajanje začelo

Pogosto se piše, da je Biewer ameriška pasma. To ni točno.

Razhajanje se je začelo v Evropi, ne v Združenih državah. Populacija, ki je kasneje postala priznani Biewer terier, se je genetsko oddaljila od izvirnih nemških pegastih terierjev že prek evropskih linij, med njimi beloruskih in ruskih. Ameriška genetska študija je to razhajanje dokumentirala, ni pa ga ustvarila.

To je za evropskega vzreditelja pomembno, ker pomeni, da ista genetska mešanica obstaja tudi tukaj in da ni treba iskati psov čez ocean, da bi dobili tipičnega Biewerja.

Kje moram biti previdna

Tu se moram ustaviti in nekaj povedati odkrito.

Po spletu pogosto beremo, da je Biewer terier mešanica štirih pasem: terierja, maltežana, havanezarja in bišona. Ta formulacija je močnejša, kot dopuščajo objavljeni podatki. Poročilo, na katerem trditev temelji, navaja, da si Biewerji večino haplotipov delijo prav z terierjem, izjema pa je predvsem kromosom 20, kjer je zaznana bližina bišonom.

Pravilneje je torej reči, da je Biewer terier v osnovi terier z dokumentiranim genetskim prispevkom drugih malih pasem, ki se je kot populacija dovolj oddaljil, da tvori svojo skupino. To ni manj impresivno. Je le natančneje.

Prav tako velja ponoviti, da ta analiza ni bila objavljena v recenzirani znanstveni reviji, ampak kot tehnično poročilo pasemskega kluba.

Kaj to pomeni v praksi

Če povzamem tisto, kar je za lastnika in vzreditelja zares uporabno:

Vsak čistokrven Biewer nosi dve kopiji piebald oblike gena MITF, zato je testiranje za to lastnost pri njih nesmiselno.

Beline ni mogoče napovedati po zemljevidu, le po količini, in še to približno.

Pri načrtovanju legla je pomembnejše poznavanje več generacij prednikov kot pogled na starša.

Temen hrbet ali velik bel ovratnik nista napaki v zdravju. Sta izraz naključne razporeditve pigmentnih celic.

In nazadnje: prav zato, ker vzorca ni mogoče načrtovati, je vsak Biewer edinstven. Meni je to najlepši del te pasme.

Povezani članki

Zgodovina Biewer terierja: kaj vemo, česa ne in kje se viri motijo Standardi Biewer terierja: nemški in ameriški v primerjavi Biewer terier: zgodovina pasme in dokaz z DNK