Jutranji sprehod se je tokrat malo zavlekel. Avto sem peljala na popravilo in se morala domov vrniti peš, z mano pa je bil Wolfy, naš enoletni plemenjak, črni terrier. Dolgih prog pač ni vajen in nima kondicije zanje, zato sem ga vmes kar lepo nosila v naročju. In ko tako hodiva, se mi po glavi pletejo tiste čisto vsakdanje misli.
Joj, ko pridem domov, me čaka gora perila, si rečem. Pa kaj, če ga ne operem? Saj se takoj, ko ga pospraviš, nabere nov kup. Vsak dan nekaj pereš, vsak dan nekaj pospravljaš, vsak dan za nekoga skrbiš.
Ob tem mi misli odtavajo nazaj v leta, ko sta bili hčerki še majhni. Spomnim se, kako sem komaj čakala, da odrasteta — da mi ne bo treba več tako zgodaj vstajati za službo, vrtec in šolo. Kako sem sanjarila o vikendih, ko bo končno malo miru, ko ne bo treba toliko kuhati, prati in preverjati, ali so otroci srečno prispeli v šolo. Takrat ni bilo pametnih telefonov; v službi so mi celo očitali, da previsoko visim na stacionarnem telefonu, kadar sem poklicala domov, da bi preverila, ali sta se zbudili in odšli.
In ko se zdaj ozrem okoli sebe … tisto obdobje miru je v resnici trajalo le kratek trenutek. Ko sta bili v najstniških letih in si za hip lažje zadihal — to je bilo to. Zdaj pa se zgodba ponavlja, le v drugi preobleki. Imamo kamere, prek katerih nadziramo svoje kužke. Skrbim zanje, jih kopam — včasih se mi zdi, da celo pogosteje kot nekoč otroke. Zavijam jim dolge laske v čopke, pazim, da lepo jedo, da lepo kakajo in da jih slučajno ne boli trebušček, ker sem jim morda dala preveč hrane ali premalo vode. Vse jim je treba postreči.
To so vsakodnevne obveznosti, ki sem si jih sama zadala — logično. In ko se tako ob koncu dneva ozrem nazaj, ali kadar se premalo zavedam, kaj pravzaprav počnem, postanem skoraj nemirna. Vprašam se: kaj pa sem danes sploh naredila? To so namreč tako majhne stvari, da se mi zdijo same po sebi umevne, in niti ne pomislim, da je to v resnici delo. Pa je. Nekje v tujini je nekdo za prav to plačan — zaposlen je, da pse češe, kopa in hrani. Meni pa je to čisto vsakdanji ritem in se sploh ne zavedam, kako strežem svojim psom, ker je to pač del mene, del mojega življenja.
In navsezadnje … očitno sem človek, ki mora imeti delo — tisto delo, ki ga je zares treba opraviti. Če ga ni, imam občutek, da ne naredim nič. Tudi kadar raziskujem, pišem članke ali kakšno objavo — moj um je sicer ves čas zaposlen, a vseeno nimam občutka, da sem kaj naredila. In včasih mineta dve, tri ure, ko brskam po spletu, kako bi svojim kužkom polepšala življenje in ali sploh ravnam z njimi prav.
Zato si zdaj, ko sem prišla domov in sem že v fazi odlaganja vseh teh stvari, najprej skuham kavo. Tisto pravo kavo, ko si vzameš trenutek, da v miru premisliš in dobro podštudiraš stvari. A to ni počitek v pravem pomenu. Z enim očesom budno opazujem mladičke — kako se razvijajo, kako se gibajo, kakšen značaj kaže vsak posebej, da se slučajno ne poškodujejo. Gledam, kako se razumejo med sabo in, navsezadnje, kako se razumejo z odraslimi psi. Kajti tu ni nič samo po sebi umevno. Odrasli psi jim seveda ne bodo storili nič hudega, lahko pa jim pokažejo kaj, kar jim ni všeč — čeprav je to morda le del njihove čisto običajne pasje govorice.
In takrat se vprašam: kdaj bo napočil tisti trenutek, ko bom lahko malo manj skrbela?
Odgovor je preprost: tega trenutka ne bo.
Ljudje, kakršna sem jaz, si namreč vedno najdejo nekaj, za kar je treba skrbeti. Brez tega bi nam bilo življenje predolgočasno. Prav to nas žene — delček tistega, kar smo si zadale izkusiti na tem svetu. Če bi nehala skrbeti, bi del mene umrl, se prehitro postaral in ne bi živel tistega, zaradi česar sem tukaj. Zato je moje delo prav to, kar delam z ljubeznijo — in četudi si včasih po urah brskanja po spletu rečem, da »nisem naredila nič«, v resnici z ljubeznijo v očeh delam vse.
← Vsa razmišljanja