Vsi poznamo tiste trenutke, ko stopimo iz svojega varnega mehurčka v širši svet — pa naj bo to v veliko mesto ali v čisto majhen kraj, kjer se zdi, da vsak ve vse o vsakomer, čeprav marsičesa v resnici ne razume.
Sem skrbnica dolgodlakega psa. Da taka dlaka ostane zdrava in lepa — pa tudi zaradi razstav — jo je treba skrbno negovati: med drugim zavijati v posebne papirčke. Za to pasmo je to nekaj povsem logičnega in nebolečega, prav tako kot si človek uredi lase ali obleče zaščitna oblačila. In vendar se včasih znajdem v vlogi opazovane »eksotike«. Mimoidoči, ki o tem nimajo pojma, postrežejo s komentarji v slogu: »Kaj se je pa zdaj obesilo nanj?« — ali pa le gledajo zgraženo in nejeverno.
Zakaj se ljudje tako odzivajo
Vse to seveda razumem z glavo. Vem, kako deluje človeški um. Ljudje si želijo preprostosti in varnosti v svojem svetu. Tisto, česar ne poznajo in kar presega njihove vsakdanje okvire, jih na neki nezavedni ravni zmoti ali celo prestraši. Ker si ne vzamejo časa, da bi pomislili ali vprašali, si neznano razložijo skozi lastno ozkoglednost. Najlažje je reči, da je nekaj neumnost ali izumetničenost — tako ostanejo v svoji coni udobja. A to govori izključno o njihovem obzorju, ne o meni in ne o mojem psu.
Moja resnica in tisti čuden občutek v trebuhu
Čeprav vse to logično vem in se pri svojih 56 letih dobro zavedam, kako svet deluje, to še ne pomeni, da sem iz jekla. Ko slišiš neumno opazko, ko začutiš tiste poglede, ti preprosto ne more biti čisto vseeno.
Ne gre za to, da bi doživljala hude stiske ali da tega ne bi zmogla — daleč od tega. Gre za tisto tiho, nadležno nelagodje, ki se naseli vate. Delati se moraš, kot da ti je vseeno, čeprav to v tistem trenutku ni tvoja prva, iskrena reakcija. Po naravi pač nisem povsem imuna na okolico — še posebej, kadar me kakšna ozkoglednost znova preseneti. In to je čisto v redu. Človek je bitje, ki čuti.
Resnica o pasjih »papirčkih« — in naše vzporednice
Zakaj pes sploh potrebuje papirčke? Zato, da se dolga, čudovita dlaka ne poškoduje, ne zavozla in ne umaže, medtem ko kuža svobodno živi in se giblje. Psa to prav nič ne boli — zanj je to del nege, tako kot je za človeka nega las, oblačenje občutljivih oblačil ali katera koli druga skrb za videz in higieno. Navsezadnje — zakaj pa si ljudje urejamo pričeske, barvamo lase, nosimo neudobne čevlje ali pilimo svoj videz? Ker nam je mar za tisto, kar nam je lepo in drago.
S tem zapisom ne želim nikogar obsojati — želim le odpreti vrata razmisleku. Najprej zato, da se sama malo očistim teh vtisov, hkrati pa morda zato, da kdor koli to prebere, naslednjič, ko vidi nekaj neznanega, pomisli: morda ni čudno ali narobe — morda preprosto ni del mojega sveta. In to je čisto v redu.
← Vsa razmišljanja