Giardija je eden najpogostejših vzrokov za dolgotrajne prebavne težave pri psih, še posebej pri mladičkih. Ime zveni strašljivo, a če razumemo, kaj je in kako ravnamo, se je z njo mogoče uspešno spopasti.
Pomembno opozorilo: to besedilo je strokovno-informativne narave in ne nadomešča veterinarske obravnave. Vsak pes je individualen. Ob najmanjšem dvomu ali ob znakih bolezni vedno pokličite veterinarja.
V tem zapisu na preprost način razložimo, kaj giardija sploh je, kako se pes okuži, kako jo prepoznamo, kako se zdravi in kar je najpomembnejše, kako preprečimo, da se vedno znova vrača.
Kaj sploh je giardija
Giardija ni bakterija, ampak drobcen zajedavec, tako majhen, da ga vidimo le pod mikroskopom. Naseli se v tankem črevesju psa, kjer se pritrdi na črevesno steno, se hrani in razmnožuje. Ker ni bakterija, navadni antibiotiki proti njej ne pomagajo, potrebna so posebna zdravila, ki jih predpiše veterinar.
Zajedavec se pojavlja v dveh oblikah. Ena je živa oblika, ki živi v črevesju. Druga pa je nekakšna trdo oklepljena kapsula, ki se izloči z blatom in je izjemno trdoživa. Prav ta druga oblika je razlog, da se giardija tako težko in trmasto zadržuje v okolju.
Kje se zadržuje in kako dolgo preživi
Tu je bistvo, ki ga je vredno razumeti. Giardija obožuje vlago in mraz. V vlažni, hladni zemlji, v lužah, potokih in stoječi vodi lahko tiste trdožive kapsule preživijo več tednov ali celo mesecev. To pomeni, da okužba pogosto ne pride od drugega psa neposredno, ampak iz okolja, ki je onesnaženo.
Najpogosteje se pes okuži tako, da pije vodo iz luž ali potokov, liže travo ali zemljo, brska po blatu drugih psov ali se oblizuje. Kapsule se namreč z blata rade primejo na dlako okoli repa, od tam pa jih pes pri čiščenju polizne in znova zaužije.
Ali je bolj pri psih ali mačkah?
Giardija se pojavlja pri obeh, tako pri psih kot pri mačkah, pa tudi pri divjih živalih. Vseeno je pri psih pogostejša, predvsem zato, ker psi več brskajo po zemlji, pijejo iz luž in raziskujejo z gobčkom. Mačke, ki so čistejše in manj hodijo ven, se okužijo redkeje.
Vredno je vedeti tudi to, da se giardija pogosteje pojavlja tam, kjer je na majhnem prostoru veliko živali in kjer je okolje vlažno, na primer v prenatrpanih vzrejah in množičnih rejah. V urejenem, suhem in čistem okolju je tveganje bistveno manjše.
Kako jo prepoznamo
Marsikateri odrasel, zdrav pes je lahko okužen, pa sploh nima težav. Kadar pa se znaki pojavijo, najpogosteje pri mladičkih, so tipični ti. Dolgotrajna ali ponavljajoča se driska, blato je pogosto kašasto, svetlejše barve, mastnega videza in zelo neprijetnega vonja. Včasih je v blatu sluz ali sled krvi.
Pes lahko kljub normalnemu ali celo večjemu apetitu izgublja težo, ker poškodovano črevo slabše vsrkava hranila. Občasno se pridružijo še bruhanje, napihnjen trebušček in slabša kakovost dlake.
Kako se zdravi
Ker so znaki podobni drugim prebavnim težavam, veterinar okužbo potrdi s pregledom blata. Pomembno je, da vzorec zbirate tri dni zapored, saj se kapsule ne izločajo z vsakim iztrebkom enako, en sam vzorec pa lahko okužbo spregleda.
Zdravljenje običajno poteka z zdravili, ki jih predpiše veterinar in se dajejo več dni zapored. Poleg tega črevesju pomagamo z dobrimi probiotiki in lahko prebavljivo hrano z manj maščobe, ki ne obremenjuje poškodovane sluznice.
Kako jo trajno premagamo
To je najpomembnejši del. Če pozdravimo samo psa, okolice pa ne očistimo, se bo pes takoj po koncu zdravljenja znova okužil, ko si bo polizal tačke ali dlako. Zato je treba hkrati z zdravljenjem poskrbeti tudi za okolje.
Psa je dobro okopati na začetku in predvsem zadnji dan zdravljenja, da z dlake, posebej okoli zadnjika in po zadnjih tačkah, speremo oprijete kapsule. Blato vedno takoj poberite in ga vrzite v smeti, ne pustite ga na vrtu. Igrače, posode in ležišča operite pri visoki temperaturi, vsaj šestdeset stopinj. Površine, kjer se pes zadržuje, je najbolje očistiti s parnim čistilnikom, saj visoka vročina uniči kapsule.
In ker giardija obožuje vlago, je suho okolje njen največji sovražnik. Po čiščenju vse dobro posušite, saj v suhem kapsule hitro propadejo.
Ali je nevarna za ljudi
Giardija se teoretično lahko prenese z živali na človeka, a v praksi je to razmeroma redko, saj psi večinoma prenašajo pasje različice zajedavca, ki človeku niso posebej nevarne. Kljub temu je med zdravljenjem okužene živali pomembna dosledna higiena. Temeljito umivanje rok po vsakem stiku s psom ali po čiščenju njegovih površin je najpreprostejša in najučinkovitejša zaščita, posebej za otroke.
Literatura in viri
Merck/MSD Veterinary Manual: Giardiasis in Dogs and Cats.
ESCCAP (Evropski svet za nadzor parazitov pri malih živalih), Smernica 6: Nadzor nad protozojskimi parazliti prebavil pri psih in mačkah.
Companion Animal Parasite Council (CAPC): Giardia.
