Ali psi na razstavah trpijo? Pošten pogovor o predsodkih

Ko komu poveš, da razstavljaš pse, pogosto dobiš pogled, ki pove več kot besede. V njem je nekaj sočutja do psa in nekaj obsojanja do človeka. Razumem, od kod prihaja. Sama sem se odločila, da o tem spregovorim odkrito, brez olepševanja in brez obrambne drže, ker si tema zasluži pošten pogovor.

Najprej dvoje poštenih priznanj

Prvo: razstava ni okolje brez stresa. Kdor to trdi, ni iskren. Vožnja, tuji vonji, gneča, hrup, tuje roke, ki psu odprejo gobček in ga preverijo, so za vsakega psa dražljaji. Vprašanje torej ni, ali razstava vzbudi vzburjenje, ampak koliko ga je, kako dolgo traja in kaj z njim naredimo.

Drugo, in to je pomembno za verodostojnost: ni objavljene znanstvene raziskave, ki bi merila stres psov prav na razstavah lepote. Vse, kar o tem lahko rečemo, izhaja iz raziskav v sorodnih okoliščinah, torej pri športnih tekmovanjih, v nastanitvah in v novih okoljih. To pošteno povem, ker menim, da je priznanje meje znanja bolj prepričljivo od trditev, ki jih ne moremo podpreti.

Kaj znanost vendarle ve

Iz raziskav pri agilnosti in drugih tekmovanjih vemo, da se raven kortizola, torej hormona stresa, ob vzburjenju dvigne. To je pričakovano; dvigne se tudi ob veselju in igri, saj kortizol meri vzburjenje, ne nujno trpljenja.

Zelo pomembno pa je nekaj drugega. Beerda in sodelavci so že leta 1998 pokazali, da se srčni utrip po prenehanju dražljaja umiri v približno osmih minutah, raven kortizola v slini pa se vrne na izhodišče v približno eni uri. To je pomembno, ker se po spletu širi trditev, da pes potrebuje od štiriindvajset do dvainsedemdeset ur, da si opomore od stresa. Ta trditev nima podpore v strokovni literaturi in je v nasprotju z izmerjenim. Kar drži, je nekaj drugega: če se dražljaji kopičijo drug na drugega brez premora, se napetost sešteva. Zato po razstavi doma poskrbimo za mir, ne zato, ker bi hormoni potrebovali dneve, ampak zato, ker si pes zasluži počitek in ker se tako napetost ne kopiči.

Najmočnejši dejavnik ste vi

To je za mene najpomembnejša ugotovitev sodobne znanosti in hkrati tisto, kar v ringu vidim vsakič znova. Sundman in sodelavci so leta 2019 v reviji Scientific Reports objavili raziskavo na oseminpetdesetih parih pes in lastnik. Merili so kortizol v dlaki, torej dolgoročni pokazatelj stresa. Ugotovili so, da sta raven stresa psa in njegovega človeka usklajeni. Lastniki z visokim kortizolom so imeli pse z visokim kortizolom. In kar je najbolj zgovorno: usklajenost je bila močnejša prav pri psih, ki tekmujejo, napovedovala pa jo je osebnost lastnika, ne značaj psa.

Preprosto povedano: če ste vi napeti, če od psa pričakujete nemogoče, če vas skrbi mnenje sodnika bolj kot počutje psa, bo to vaš pes prevzel. In obratno. Mirna roka na povodcu je najboljša zaščita, kar jo pes na razstavi lahko ima.

Prav zato menim, da razstava sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Odvisna je od človeka na drugem koncu povodca. Isti dogodek je za enega psa prijeten izlet, za drugega stiska. Razlika ni v razstavi, ampak v pripravi in v odnosu.

O ogradi, ki jo ljudje narobe razumejo

Pogosto slišim očitek, da so psi na razstavah zaprti v kletkah. Razumem, kako to izgleda od zunaj, a pomen je pogosto ravno nasproten od videza.

Pes, ki počiva v pokriti, mirni ogradi, ni kaznovan. Umaknjen je pred dražljaji. Za psa je to varno gnezdo, prostor, kjer ne rabi ničesar nadzorovati, kjer ga nihče ne boža, ne fotografira in ne ogovarja. Za male pasme je to pogosto najprijetnejši del dneva.

A povejmo tudi drugo plat, ker bi bilo nepošteno molčati. Ista ograda je lahko stiska, če pes nanjo ni navajen, če je v njej prevroče, če je postavljena sredi hrupa in če pes ostane sam brez pokrivala. Razlika med varnim zavetjem in kaznijo ni v ogradi, ampak v tem, ali je pes nanjo pripravljen in ali je nekdo poskrbel zanj.

In tu je bistvo, ki ga opazovalec od zunaj ne more videti: ne vidi priprave. Vidi trenutek, ne meseca dela pred njim. Vidi ogrado, ne tega, da se je pes v njej doma naučil počivati. Vidi utrujenega psa, ne tega, da gre čez pol ure domov spat. Zato v razstavljanju marsikdo vidi predvsem svoje lastne predstave.

Kje pa se z očitki strinjam

Ne bom branila vsega, kar se na razstavah dogaja, ker bi bilo to nepošteno. Videla sem stvari, ki jih ne odobravam. Psa, puščenega samega v vročini brez pokrivala in brez vode. Ljudi, ki psa vlečejo v ring, čeprav ta z vsem telesom govori, da ne zmore. Ravnanje, kjer je rezultat pomembnejši od živega bitja.

Prav tako je znanstveno jasno dokazano, da metode, ki temeljijo na neprijetnosti in prisili, psu škodujejo. Vieira de Castro in sodelavci so leta 2020 pokazali, da so psi, učeni z averzivnimi metodami, kazali več znakov stresa, imeli višji kortizol po treningu in izražali bolj pesimistično presojo tudi izven učnega okolja. Kdor psa v ring prisili s trdo roko, mu škoduje, in to ni stvar mnenja.

Prav zato menim, da ni pravo vprašanje "so razstave dobre ali slabe", ampak "kdo pelje psa in kako". Isto velja za sprehod, za vožnjo z avtom in za obisk pri veterinarju.

Kako je pri nas

V psarni Little Shining Angels razstavljamo črne terierje, čokoladne terierje in Biewer terierje. Naše vodilo je preprosto: pes gre na razstavo takrat, ko je nanjo pripravljen, in samo takrat. Nikoli zaradi naslova, nikoli zaradi tega, ker bi se meni mudilo.

Kako se pripravljamo, sem podrobno opisala v članku o pripravi na razstavo. Če na kratko: treniramo z veseljem in nagrado, prihajamo zgodaj, da se psi aklimatizirajo, izogibamo se gneči in hrupu, po nastopu gremo takoj domov in doma poskrbimo za več dni miru.

In najpomembnejše: če pes na razstavi ne uživa, ga ne razstavljam. Nobena rozeta ni vredna psa, ki bi zaradi nje trpel.

Povezani članki

Ko se stres nalaga: kaj naredi psu in kako to prepoznamo Kdaj je pravi čas, da mladiček odide v nov dom Kako prepoznamo pravega čokoladnega in črnega terierja