Obstaja obdobje v mladičevem življenju, ki traja samo nekaj tednov, a pusti sled za vse življenje. Takrat se mali um odpre svetu in se uči, ali je ta prijazen ali ne.
To obdobje se začne nekje pri treh tednih in se počasi zapira nekje pri treh mesecih. V tem času se mladiček veliko lažje kot kasneje nauči, da so ljudje dobri, da hrup ni nevaren in da nova stvar ni razlog za strah, ampak za radovednost.
Radi rečemo, da je nekaj tednov prijaznih izkušenj v tem času vrednih več kot leta truda pozneje. Zato teh tednov pri nas ne prepustimo naključju.
Svet spoznavajo počasi in v miru
Mladički pri nas ne odraščajo v kletki, ampak v naši dnevni sobi, sredi vsakdanjega življenja. Slišijo sesalec, zvonec, posodo v kuhinji, korake. Vse to slišijo, ko so še dovolj majhni, da to sprejmejo kot povsem običajen del sveta.
Spoznavajo tudi dotik. Vsak dan jih nežno vzamemo v roke, jih pobožamo, se jih dotaknemo po tačkah in ušesih. Ne zato, da bi jih učili nečesa zapletenega, ampak zato, da človeška roka postane nekaj toplega in domačega. Kasneje, ko pride čas za striženje krempljev ali obisk veterinarja, se pes tega ne ustraši, ker so ga roke od nekdaj le božale.
Pomembno pa je, da gre vse to počasi. Preveč novih stvari naenkrat lahko mladiča preplavi in doseže ravno nasprotno od tega, kar želimo. Zato smo pozorni na vsakega posebej. Nekateri so pogumnejši, drugi potrebujejo več časa. Vsakemu pustimo njegov ritem.
Nagrajujemo tisto, kar želimo videti
Naš pristop k vzgoji je preprost. Psa učimo tega, kar želimo, in ga za to nagradimo. Ne ukvarjamo se toliko s tem, da bi kaznovali napake, ampak s tem, da pohvalimo pravo vedenje.
Ko mladiček ob novem zvoku ostane miren, ga takoj pohvalimo. Ko radovedno pristopi k novi stvari, dobi priboljšek ali igro. Tako v njegovi glavici nastane preprosta povezava. Nova stvar pomeni nekaj lepega. In pes, ki tako razmišlja, stopa v svet z zaupanjem namesto s strahom.
Ta način ne gradi samo poslušnosti, gradi odnos. Pes, ki ve, da mu bližina človeka prinaša prijetne stvari, nam zaupa. In zaupanje je temelj vsega, kar sledi.
Tako preprečimo strahove, preden nastanejo
Najlepše pri tem načinu je, da večino težav prepreči, še preden se sploh pojavijo. Pretiran lajež, strah pred obiski, panika ob hrupu. Vse to pogosto zraste iz zgodnjih neprijetnih izkušenj. Če pa mladiček te iste stvari že od malega doživlja kot nekaj mirnega in prijetnega, strah preprosto nima kje pognati korenin.
Zato ne čakamo, da bi kasneje odpravljali težave. Raje že na začetku poskrbimo, da do njih ne pride. To je za psa neizmerno lažje in tudi za družino, ki ga sprejme.
Ko mladiček od nas odide v nov dom, novim lastnikom vedno povemo, naj s tem nadaljujejo. Prvi tedni pri njih so prav tako dragoceni. In z veseljem svetujemo, kako naprej.
Literatura in viri
Scott JP, Fuller JL (1965). Genetics and the Social Behavior of the Dog. University of Chicago Press.
Freedman DG, King JA, Elliot O (1961). Critical period in the social development of dogs. Science 133(3457):1016–1017.
American Veterinary Society of Animal Behavior (2008). Position Statement on Puppy Socialization.
