O stresu pri psih se govori veliko, a pogosto premalo natančno. Marsikdo misli, da je stres nekaj, kar pes doživi in nato pozabi. V resnici pa se stres, če psu ne omogočimo počitka, nalaga, in sčasoma začne škoditi telesu.
Pomembno opozorilo: to besedilo je strokovno-informativne narave in ne nadomešča veterinarske obravnave. Vsak pes je individualen. Ob najmanjšem dvomu ali ob znakih bolezni vedno pokličite veterinarja.
Telo potrebuje čas, da se vrne v ravnovesje
Po vsakem stresnem dogodku telo psa potrebuje čas, da se umiri in vrne v ravnovesje. Ta čas ni enak pri vseh. Odvisen je od tega, kako močan je bil stres, pa tudi od psa samega, njegovega značaja, genetike in starosti. Lahko traja nekaj ur, pri močnejšem stresu pa tudi nekaj dni.
In tu je bistvo. Če psa, preden se je umiril, znova izpostavimo nečemu napornemu, se stres ne izbriše, ampak se sešteva. Sloji se nalagajo drug na drugega, dokler pes ne pride v stanje kroničnega stresa.
Kako se kronični stres pokaže v vedenju
Pes, ki je v kroničnem stresu, se pogosto vede tako, da lastniki mislijo, da je poreden ali slabo vzgojen. V resnici je preobremenjen.
Pokaže se kot nemirnost in hiperaktivnost, kot da se pes ne more ustaviti. Kot pretirana občutljivost na okolje, ko pes burno reagira na stvari, ki ga prej niso motile. Kot razdražljivost. Ali pa nasprotno, kot plašnost in umikanje.
Pogosto se pojavijo tudi ponavljajoči se vzorci, kot so pretirano lizanje, žvečenje, grizenje predmetov ali hoja v krogih. To niso muhe. To so poskusi telesa, da bi se pomirilo, saj ponavljajoče se gibanje sprošča snovi, ki prinesejo olajšanje.
Kako se kronični stres pokaže na telesu
Tu marsikoga preseneti, kako široko stres seže. Ne vpliva le na razpoloženje, ampak skoraj na vsak telesni sistem.
Imunski sistem oslabi, zato je pes bolj dovzeten za okužbe in bolezni, alergije pa se lahko poslabšajo.
Prebava trpi. Pojavijo se driska, bruhanje, vnetje želodca, slabša absorpcija hranil. Črevo in možgani so tesno povezana, zato napet pes pogosto tudi slabše prebavlja.
Koža in ušesa se lahko vnamejo. Prav tako oči, dlesni in sečila.
Spanje se poslabša, kar je posebej hudo, saj pes prav med spanjem okreva. Nastane začaran krog, kjer utrujenost povečuje stres, stres pa preprečuje spanje.
Kako psu pomagamo
Prvi korak je opazovanje. Ugotoviti moramo, kaj psa v resnici obremenjuje. Vsak pes ima svoj prag, in kar enega pusti hladnega, drugega prekipi.
Drugi korak je zagotoviti pravi počitek. Pes potrebuje varen, miren kotiček, kjer ga nihče ne moti. Pri mladičkih to pomeni osemnajst do dvajset ur spanja na dan.
Tretji korak je dati mu dejavnosti, ki napetost sproščajo. Žvečenje, lizanje in reševanje preprostih miselnih nalog pomagajo telesu, da se umiri. To je za psa terapija, ne razvedrilo.
In četrti korak, morda najpomembnejši, je predvidljivost. Kadar dan poteka po znanem redu, se psu ni treba nenehno spraševati, kaj sledi. To samo po sebi zniža raven stresa.
Zakaj to omenjamo kot vzreditelji
Ker se vse to začne veliko prej, kot si mislimo. Stres breje psice se prenese na mladiče. Nemirno okolje v prvih tednih pusti sled. Prav zato pri nas breje psice živijo v miru, mladički pa odraščajo v predvidljivem, tihem okolju.
Pes, ki odrašča brez nepotrebnega stresa, ima preprosto boljše izhodišče. Zdravje in mirnost gresta z roko v roki.
Literatura in viri
Beerda B, Schilder MBH, van Hooff JARAM, de Vries HW, Mol JA (1998). Behavioural, saliva cortisol and heart rate responses to different types of stimuli in dogs. Applied Animal Behaviour Science 58(3–4):365–381.
Dreschel NA (2010). The effects of fear and anxiety on health and lifespan in pet dogs. Applied Animal Behaviour Science 125(3–4):157–162.
Sapolsky RM (2004). Why Zebras Don't Get Ulcers. Henry Holt and Company.
